Anjina zgodba

Projekt Onko
21. februar 2022 ob 22:32

FOTO: Vse pravice so pridržane. Avtor slike se strinja s prosto uporabo slike na tej spletni strani.
Moja zgodba z rakom se je začela pri mojih 27 letih. Maja leta 2020 sem čisto po naključju zatipala bulico nad ključnico, teden kasneje pa še eno. Takoj sem vedela, da nekaj ni ok. V juniju pa diagnoza: Hodgkinov limfom. Najprej šok, strah, negotovost in tri dni neutolažljivega joka ... Potem pa sprijaznjenje in misel, da to bolezen premagam. Stavek, ki sem si ga nenehno ponavljala, je bil: "Pa saj me bodo pozdravili, saj je medicina tako napredovala." Pomirila me je tudi onkologinja, ki mi je povedala, da je ta vrsta raka zelo dobro ozdravljiva. Mislim, da so bili moji bližnji nad novico bolj šokirani kot jaz sama.
Kljub nesreči sem vendarle imela kanček sreče, da so vsi postopki (pregledi, operacije, proces zamrzovanja jajčnih celic) potekali zelo hitro, tako da sem že avgusta začela s kemoterapijami. Sem se pa šele takrat resnično zavedela, kaj me je doletelo.
Stranski učinki kemoterapije so bili namreč zelo naporni, tako fizično kot psihično (slabo počutje, izguba las, vse omejitve ...). Med zdravljenjem sem kljub vsemu vsak dan skušala najti nekaj pozitivnega, pa tudi če je bil to samo sprehod okoli hiše.
Novembra sem zaključila s kemoterapijami, takrat pa se je začelo dolgotrajno in počasno okrevanje. Tu mislim tako fizično kot psihično, saj je svoj davek na moje mentalno zdravje dodal tudi covid in z njim povezane omejitve. Ampak počasi se daleč pride, kajne?
Trenutno sem v popolni remisiji. Imam redne preglede na Onkološkem inštitutu, sama pa se tudi redno samopregledujem, saj je to ključno za hitro odkrivanje sprememb in posledično hitro ukrepanje. Res, da so kontrole zelo naporne, sploh takrat, ko čakaš izvide, ampak ko prejmeš pošto, da je vse ok, se ti vedno znova odvali kamen od srca.
Verjamem, da se vse slabo enkrat konča in da gre potem v življenju samo še na bolje.
Na tem mestu moram pohvaliti osebje Onkološkega inštituta, saj so vsi srčni in predani svojemu delu. Med zdravljenjem so v veliko podporo tudi medicinske sestre, saj se tudi na še tako slab dan z njimi lahko pogovoriš o vsem, njihove besede pa pomenijo dodatno spodbudo in motivacijo.