Barbarina zgodba

Pred enajstimi leti, ko sem izvedela za diagnozo, je bil to zame, energetsko bombo, ki nikoli ni bila bolna, totalen šok. V tistem času nisem želela, da bi se delal pomp okrog tega, ker vem, kako ljudje reagirajo: »O, a ona tudi!? Joj, kaj pa zdaj?« Nisem želela prav nobenih vibracij od ljudi; želela sem to urediti v svojem svetu: v komunikaciji s svojo hčerko Terezo, s partnerjem Bojanom in nekdanjim Terezinim fantom Žigo, ki je imel za sabo podobno izkušnjo. To je bil trio, na katerega sem se lahko oprla in se opiram še danes. Po diagnozi je sledil šok še na operacijski mizi, saj so mi poleg leve dojke odstranili še nekaj bezgavk, ker so bile tudi te inficirane, čeprav tega izvidi prej niso pokazali. Po priporočilu zdravnikov je sledil preventivni paket zdravljenja: kemoterapija, obsevanje in še biološka zdravila.Zdravljenje je bilo dolgotrajno; nič se ni daloprehitevati. Boriš se, da zmagaš bitko, a ne veš, ali boš zmagal tudi vojno. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, da sem vso »all inclusive« terapijo dobro prestala. Moja mantra je postala knjiga Martina Kojca Učbenik življenja. Ja, stereotipno, ampak nekaj nas pač mora spodbuditi, da pogledamo vase. Kojc pravi, da so misli edina realna moč, ki oblikuje naše življenje, in trdi, da je vse vnaprej določeno in tega nihče ne more spremeniti. Od diagnoze se veliko ukvarjam tako s svojo dušo kot s telesom – lovim balans z aštango jogo s svojo kretsko učiteljico Nathalie. Seveda sem spremenila tudi prehrano in po svojih kriterijih jem zelo zdravo, lokalno pridelano hrano, zahvaljujoč se seveda svoji Terezi. Ne smem pozabiti tudi na tretma z belo omelo, skozi katerega me je vodila žal zdaj že pokojna zdravnica Iva Ebner. Sedem let sem se zdravila po tej metodi, pri kateri se odmerki naravnavajo individualno glede na imunski odziv. Bela omela spada v Avstriji, Švici in Nemčiji k onkološkemu zdravljenju, pri nas pač (še) ne. Zelo pogrešam obravnavo pacienta kot človeka z dušo in telesom in ne samo obravnavo tumorja. Prepričana sem, da je rak skupek vsega, kar se dogaja v naši glavi in telesu.

Ko enkrat zaplešeš ples z rakovico, te njeni gibi zaznamujejo in ti sledijo, če se izrazim v svojem plesnem žargonu. Jaz čutim, da sem jo premagala, in izvidi to potrjujejo. Strah jasno ostaja, a se zavedam, da je ta za zdrave in bolne največja ovira. Trudim se, da ga odmislim, premagam, živim zdravo in pametno, pa naj tudi rakovica to spoštuje. Če je prišla z namenom, je tudi odšla z namenom.

Za konec pa tista moja … Dan s plesom je odličen dan, zato: »Let’s Dance!«

Barbara, diagnoza rak dojke, september 2010