Borisova zgodba

Nekoč, davno je že tega, v prejšnjem tisočletju, pisalo se je leto 1993.

Takrat sem obiskoval 8. razred osnovne šole in bil sem še veliko bolj odločen, da se bom več učil, sproti opravil vse domače naloge in se potegoval še za višje ocene. Šlo mi je neverjetno dobro, skoraj vse ocene 5 – preveč dobro. To je bil prvi znak, da je nekaj narobe.

Začelo se je 10 dni pred zimskimi počitnicami, ko me je začela zelo močno boleti glava. Tri dni preden je bolečina popustila, se mi je desno oko zavilo proti nosu, ne da bi to opazil na vidu. Opozoril me je eden od sošolcev, ki mi je prinašal zapiske: “Boris, jest se ne morem več zadržat, dej poglej se v ogledalo, veš kok si smešen.”

Takoj sem na to opozoril očeta in mami. Z mami sva takoj šla k optiku, kjer sem leto prej dobil očala. Takrat so v prodajalnah s korekcijskimi očali še imeli zaposlene zdravnike. Zdravnica me je tako pregledala, povedala: “To pa ni zaradi očal, pojdita takoj na Polikliniko v nevrološko ambulanto,” in napisala napotnico.

Na Poliklinki v nevrološki ambulanti so rekli, da sem še malo premlad, da bi me vzeli na pregled. Napisali so mi napotnico za nevrološko ambulanto na pediatriji na Vrazovem trgu. Pot me je vodila v nevrološko ambulanto na pediatriji na Vrazovem trgu. Z mamo sva tja prišla okoli 14.00 ali 15.00 in šele ob 21.00 sem prišel na vrsto.

Zdravnica je povedala, da bom šel za en dan na nevrološki oddelek na opazovanje. Očitno sem bil zanimiv "zajček" za opazovanje. Zdaj vem, da en dan postane en teden, kot bi trnil z očesom.

Za vikend sem šel domov in na avtobusu vprašam mami: »Ali že vejo, kaj mi je? Jaz bi rad, da me zrihtajo in da grem čimprej nazaj v šolo.« Mami odgovori: »Sumijo, da imaš tumor,« in jaz vprašam nazaj: »Kaj sumijo?« Mami ponovi in jaz odgovorim: »Kaj pa je tumor?« Mami mi na kratko razloži, kaj je tumor in kako nevaren je. Jaz odgovorim: »Če oni kaj sumijo, potem ni nič,« in sem se smejal.

Na pediatriji sem vse skupaj bil dva meseca, vozili so me na razne preiskave v klinični center in na Polikliniko. Ker sem se že takrat zelo zaminal za tehniko in računalništvo, so me bolj zanimale naprave kot sam pregled.

Tako se je začela moja dolgoletna pot do ozdravitve med zdravniškimi zidovi in zanimivimi aparaturami. Sledile so tri operacije in 30 obsevanj.

Včasih se zelo resne bolezni začnejo z navadnim glavobolom – ne podcenjujte ga.

Boris Plantan

Na pediatriji sem vse skupaj bil dva meseca, vozili so me na razne preiskave v klinični center in na Polikliniko. Ker sem se že takrat zelo zaminal za tehniko in računalništvo, so me bolj zanimale naprave kot sam pregled.

Tako se je začela moja dolgoletna pot do ozdravitve med zdravniškimi zidovi in zanimivimi aparaturami. Sledile so tri operacije in 30 obsevanj.

Včasih se zelo resne bolezni začnejo z navadnim glavobolom – ne podcenjujte ga.