Emilijina zgodba

Author Image

Projekt Onko

8. april 2022 ob 21:29

Title Image

FOTO: Vse pravice so pridržane. Avtor slike se strinja s prosto uporabo slike na tej spletni strani.

Leto 2017, julijska vročina, neroden padec in zlom zgornjega dela koželjnice desne roke ter močna udarnina v desnem prsnem košu. Sledi longeta in pa rentgen prsnega koša, ki pokaže infiltrat v pljučih.

Morala bi še enkrat ponoviti rentgen, a sem z njim odlašala in samo sebe prepričevala, da je to pač od udarca. Moja družinska zdravnica me je končno le prepričala. Takoj sem bila napotena v bolnico na bronhoskopijo, ki je pokazala rakavo tvorbo.

Pričela se je moja kalvarija. Saj to ne more biti res, dobro se počutim, zdravniki so se zmotili. Vendar je neki glas v meni govoril, da me je zares doletelo to zlo. Pričele so se noči brez spanja, večna vprašanja, zakaj jaz in ali bo moj konec potekal po istem scenariju kakor možev. Sedem let pred tem mi je umrl mož – rak na pljučih, četrta stopnja, metastaze po vsem telesu. Komaj sem se izkopala iz depresije, žalosti, osamljenosti in pričela živeti kolikor toliko normalno pa je ista stvar prizadela tudi mene. Stalno sem imela pred očmi moža, njegove zadnje dni, kako je trpel, da mu niti morfij, ki so mu ga dajali v bolnici, ni pomagal; bolečine so ga uničevale.

Ko mi je zdravnica na Golniku razložila izvid bronhoskopije in potrdila raka – adenokarcinom –, se mi je zrušil svet. Nisem mogla niti govoriti niti jokati, bila sem v nekem nerealnem stanju. Kolikor se spomnim, sem prejela injekcijo, in vem, da sem se znašla v sobi na postelji. Ne vem, koliko časa nisem bila pri sebi, toda naenkrat sem začela silovito jokati, pred menoj so se vrstile slike umirajočega moža kakor na filmskem platnu. Hlipala sem, le kaj sva storila slabega v življenju, da naju je napadlo to zlo. Najrajši bi takoj umrla.

Kmalu je sledila operacija, lobektomija z limfadenektomijo. Zadnje besede, ki sem jih še zaznala, so bile besede anesteziologa in potem sem zaplavala v nebo. Trudila sem se, da dosežem čim večjo višino, pa ni šlo. Zbudil me je glas, končali smo, vse je šlo v redu. Obložena z vsemi mogočimi cevkami in žicami ter kisikom na obrazu sem v smrtnem strahu pomislila, pa saj ne bom mogla več dihati, kje so moja pljuča, ali so jih odvrgli, hočem jih nazaj. Kako naj sicer diham?

Operacija je bila uspešna, niso našli metastaz in imela sem srečo, da ni bila potrebna kemoterapija. Vendar me to ni potolažilo; v mojih mislih se je vrtela samo beseda rak. Koliko življenja mi še ostane, bom zelo trpela, kako naj živim taka? Tisoč vprašanj, nobenega odgovora. Takrat sem potrebovala nekoga, da bi mi stal ob strani, mi pojasnjeval moja vprašanja, pa ni bilo nikogar. Ne vem, zakaj ne obstajajo prostovoljci, ki so bolezen že preboleli, psihologi, ki bi znali moja razmišljanja obrniti v pravo smer. Tako pa sem si kot laik, prestrašena, predstavljala najhujše scenarije.

Doma sama, od bolečin bi se najrajši zaletela v zid, skočila z balkona. Večna vprašanja: le zakaj me je to doletelo, ali ni bila dovolj že ena žrtev – moj mož, ki ga je nenasitni rak pogoltnil. Zaprla sem se med štiri stene, nisem prenesla nikogar ob sebi, samo sebe sem objokovala in si želela, da bi bilo že enkrat konec. Govorila in kričala sem sama s seboj, zapadla v depresijo, vendar sem odklanjala vse antidepresive. Padla sem v brezno, iz katerega nisem mogla pobegniti. Stene so bile spolzke in kljub mojim prizadevanjem se je vsak moj poskus pobega končal s še večjim padcem. K temu so pripomogli tudi »dobronamerni prijatelji«, ki so me spraševali, koliko časa bom še živela.

Kontrola po operaciji, ponovna potrditev, da je bil poseg pravočasen, in na svoje vprašanje, koliko časa naj bi še živela – sedaj vem, da je bilo vprašanje neprimerno in neumno –, sem dobila tudi tak odgovor. Statistično gledano je življenjska doba pet let. Že tako izmučeno in izžeto srce je prejelo nov udarec. Pričela sem z urejanjem svojih stvari, sinu sem neštetokrat povedala, kje so kateri dokumenti, no, srečo imam, da je razumel, v kakšnem stanju sem, in se je nekako vključil v to moje razmišljanje, da mi ugodi.

Nekega dne pa se mi je v možganih prižgala iskrica. Le čemu delam paniko, se uničujem, saj vendar zunaj pomlad ustvarja novo življenje, čas je, da tudi sama zaživim na novo, brez dolgoročnih planov, ampak dan za dnem. Da živim.

Že od nekdaj sem rada pisala o vsem, kar se je dogajalo okrog mene, o naravi. In glej, spet sem pričela, pisala sem o svoji bolezni, o dvomih, ki so me obhajali, o bolečinah, ki sem jih trpela, ter o sončnih žarkih, ki so me vsako jutro pobožali in mi za tisti dan odvzeli vse skrbi. Vse hudo sem zaklenila v posebno skrinjico v srcu, kakor kakšno relikvijo.

Sedaj »živim«, včasih pa skrinjico odprem in spet začnem padati v brezno. Težko se spet spravim v normalo, v meni je vedno nekaj, kar me kljuva, in mislim, da se tega ne bom nikdar iznebila.

Kljub temu grem naprej, upam. Sedim na klopci, sama, ne prenesem, da me kdo moti, ko vpijam lepote okrog sebe in uživam v toplih žarkih, kakor da je zadnjič.