Evina zgodba

Moja zgodba o bolezni (Hodgkinov limfom)

Ko sem zbolela, sem bila negotova. Bila sem neizkušena, zato nisem bila prepričana, v kakšnem stanju sem in ali je bolezen ozdravljiva, ker niti nisem vedela, za kakšno bolezen gre oz. kakšno vrsto raka imam. Nikoli prej nisem bila bolna, nikoli niti dneva preležala v bolnišnici. In se borila za življenje. Nisem vedela, kako potekajo stvari in kaj vse me čaka. To postane del tvojega življenja in razmišljaš o tem, kako se boš čim prej pozdravil.

Sčasoma nekako dojameš, da se vse to dogaja z razlogom. Vse ima nek smisel. Po vseh napotkih, operaciji in vsem, kar se je dogajalo, sem bila psihično nemočna.

Včasih me je reševalo to, da sem razmišljala o lepih stvareh in o tem, kaj vse bom počela, ko se pozdravim. Tako mi je bilo lažje.

Ko je bila kri slaba, sem bila nervozna, poleg tega pa sem se še slabo počutila. V stiski sem bila predvsem zaradi tega, ker sem morala veliko časa preživeti na Onkološkem inštitutu. Dnevi so minevali zelo počasi, predvsem takrat, ko sem se okužila in sem morala nepričakovano takoj na OI.

Dneve sem preživela tudi na intenzivnem oddelku. Ne veš, kaj se bo zgodilo, ali ti bodo zdravila prijela in koliko časa boš še tam. Ves čas se nekaj sprašuješ in si malo negotov.

Na oddelku me je obiskovala psihoonkologinja in imeli sva nekaj pogovorov. Tako je bilo lažje, čeprav si sam v tem. Imaš sicer njihovo podporo in podporo svojih domačih, vendar je borba tvoja. Vse je odvisno od nas, predvsem od tega, kakšne so naše misli. Lani konec poletja sem zaključila zdravljenje in sedaj imam na nekaj mesecev kontrole in preglede.

Veliko bolj sem sproščena in pomirjena. Vem, da bo v prihodnje vse v redu, in ostajam pozitivnih misli. Preživljam mesece rehabilitacije, kjer se posvečam sama sebi in svojim željam. Uživam v vsakem trenutku. Predvsem pa ne paničarim in se ne obremenjujem več z nepomembnimi stvarmi. Cenim vsak sprehod v naravi, da lahko diham svež zrak in da se gibljem, tako kot prej. Veselim se prihodnosti in vsega dobrega, kar prihaja. Vse se je zgodilo z razlogom in vem, da me je življenje postavilo na pravo pot. Tako vem, da sem močna oseba in z eno besedo zmagovalka.

Po taki izkušnji spoznaš samega sebe in se zaveš, da so vse to bili nepotrebni dvomi. Vendar te na žalost mora bolezen privesti do tega. Težko leto je bilo za mano, a me je ta izkušnja res veliko naučila. Upam, da bo moja zgodba dala nekomu upanje in moč za naprej. Tudi zdravim želim pomagati, da spoznajo, da je življenje minljivo, in se zavejo, da je zdravje najbolj pomembno, kar imaš. Največje bogastvo! Verjeti moraš, da zmoreš, in si že na pol poti do cilja. Predvsem ostati pozitiven, ne glede na to, v kakšni situaciji si.

Eva, 29 let