Jasnina zgodba

Moja zgodba z rakom:

Sem večni optimist in tudi diagnoza rak me ni spremenila. Klic, s katerim so mi s torakalne kirurgije sporočili, da imam Hodgkinov limfom, ni bil prijeten, ampak me ni prizadel. Jezna sem bila, ker od kirurga nisem dobila več informacij – rekel je samo, da me bodo poklicali z Onkološkega inštituta in da bom od njih dobila vse odgovore.

In tako sem ostala sama z diagnozo, načečkano na reklamnem letaku: hočkinov limfom. Ker sem optimist, si tudi nisem nikoli prej prebrala ničesar o tej diagnozi, čeprav so mi jo mnogi omenjali, glede na to, da sem imela vidno bulo na vratu. Bulo sem imela pol leta pred diagnozo in ves ta čas sem upala na čudež, da izgine. Ker ni izginila, so mi jo kirurgi odstranili, analiza pa je pokazala, da je rak. Ko sem mislila, da je vsega konec, se je šele začelo ...

Na izbiro imaš, ali se predaš žalosti in se smiliš samemu sebi ali pa se vzameš v roke in rečeš: jaz sem zmagovalec! Če kdo to zmore, sem to jaz! Rada imam življenje, zato bom premagala raka!

Res pa je, da se zaveš umrljivosti; spoznala sem botro smrt in jo sprejela. Sprejela sem smrt kot del življenja. Vsi se bomo enkrat poslovili in zato je za vse ljudi pomembno, da se zavedajo svojega življenja. Živeti v tem trenutku, zdaj, prisoten v vsakem dejanju. Prevečkrat odtavamo v mislih, živimo na avtopilotu in zgrešimo drobne, a pomembne malenkosti, ki krasijo in lepšajo življenja. V tem norem tempu življenja pozabimo, da smo minljivi. Zato vsakemu priporočam, da gleda sogovornika v oči, se poslovi, kot je treba, da pazi na izgovorjene besede, ker so mogoče zadnje. Vsak objem naj bo zavesten, vsak dotik naj bo pristen, vsako dejanje naj bo dejanje ljubezni.

Kar se mojega zdravljenja tiče, sem popolnoma zaupala onkologinji. Nisem se preveč ukvarjala s tem, kaj mi spuščajo v žilo – zaupala sem, da je to vse potrebno, da mi reši življenje. Med zdravljenjem si nisem delala črnih scenarijev, nisem razmišljala, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri. Živela sem vsak dan posebej, doživljala vsakodnevne padce in vzpone, slavila male zmage in bila prav vsak dan ponosna nase. Težave, ki so se pojavljale, sem reševala sproti. Pomagala sem si tudi z alternativo, raznimi vitamini, probiotiki, homeopatijo, meditacijo, theta healingom ... Brala sem veliko motivacijskih knjig, vsak dan vizualizirala, da sem zdrava, si govorila potrditve ... skrbela za svojo dušo.

Vse življenje govorim, da sem rojena pod srečno zvezdo – moje življenje je popolno … ampak se šele zdaj tega popolnoma zavedam! Zdaj živim s polnimi pljuči! Zajemam življenje z veliko žlico! In če zdaj umrem, bom umrla srečna in hvaležna, ker sem res živela!

Hvaležna sem tudi za vso podporo krasnih ljudi, hvaležna za vso ljubezen in skrb, ki so mi jo podarili. Neizmerno sem hvaležna svojemu najboljšemu možu na svetu, ki je bil ogromna skala, na katero sem se naslonila, kadar sem potrebovala oddih od težkega bremena. Hvaležna sem mu, ker je za vse poskrbel, da je življenje potekalo, kot da bi bila zdrava. Najboljša motivatorja pa sta bila moja zlata sončka, moja otročka, ki sta ponosna na mamico, da je preživela!