Marjetina zgodba

Ko sem bila stara 22 let, se mi je podrl svet. Še vedno čutim na koži tisti mraz, ki me je spreletel po celem telesu, ko sem izvedela. Občutek sem imela, da so mi odrezali tla pod nogami in padam v brezno. Foniater, strokovnjak za glasilke, je imel zame zelo slabo novico: »Marjeta, žal mi je, imate raka na grlu.« Ta stavek mi je kot odmev odzvanjal v glavi in čeprav sem gospoda v beli halji poslušala, nisem niti točno slišala niti razumela, kaj je še govoril. V tisti majhni, beli ambulanti sem sedela sama z zdravnikom, meni pa se je zdelo, da me mrcvari vihar, ki me bo potegnil vase in uničil. In to v predzadnjem letniku študija glasbe. Udarilo me je po glavi z vso silo in sesula sem se. Vsi moji plani, moje vizije, ljubezen do glasbe, predvsem petje … v enem trenutku je nastala tema. Same disonance in aritem. Imela sem srečo. Predlagali so mi poseg, tvegan, kot je vsak. Lahko bi za vedno ostala brez glasilk. Toda obeti so bili dobri in pravzaprav nisem imela izbire. Podpisala sem, naj mi odstranijo tumor. Po uspešni operaciji sem se zbudila s prerezanim vratom in cevko, po kateri je odtekalo vse tisto, česar nisem uspela dotlej povedati, izraziti in doživeti. Dobro jutro, mi je rekla sestra na intenzivni. Meni pa je bilo jasno, da se moram zbuditi. Zbuditi v Življenje!