Mirjanina zgodba

Sem Mirjana in sem borka proti tej zahrbtni bolezni, za katero sem včasih verjela, da me ne more napasti. Kmalu po 50. rojstnem dnevu, leta 2012, sem prejela vabilo na presejalni program za zgodnje odkrivanje raka dojk. Zaradi velike incidence raka dojk v družini sem se že prej redno samopregledovala, vendar nisem na dojkah nikoli zatipala kakršnihkoli sprememb. Pričakovala sem, da bo to samo rutinska mamografija, ki jo moram opraviti in “obkljukati”, vendar stvari niso potekale tako gladko. Po mamografiji mi je zdravnik povedal, da je v dojki veliko mikrokalcinacij in bo treba opraviti biopsijo. Teden dni po biopsiji pa šok, diagnosticiran mi je bil hormonsko pozitiven rak dojk. V tistem trenutku, ko mi je zdravnica to razlagala, nisem niti dojela svoje diagnoze. Šele ko sem prišla domov, sem se začela zavedati, da se je zgodilo tisto, za kar sem verjela, da se meni ne more zgoditi.

Zelo kmalu po tem mi je bila odstranjena celotna dojka, nato pa še umetno rekonstruirana dojka iz hrbtnih mišic. Po operaciji sem imela še 6 kemoterapij z Endoxanom ter 5 let jemala tablete Nolvadex, zaradi katerih sem morala opravljati zelo boleče posege, kot so kiretaže. Ves čas sem bila zelo pozitivna in hvaležna, da je bila bolezen odkrita v dokaj zgodnji fazi. Prišla je tudi kakšna težka ura, ko sem se počutila slabo in obupano, ko sem se tudi razjokala, ampak sem se potem vedno zbrala in nadaljevala zdravljenje z mislijo, da so ljudje, ki me še vedno potrebujejo, še posebej vnuček, ki sem ga dobila malo pred diagnozo. Vsi izvidi so po opisanem zdravljenju bili dobri, rak je izginil in bila sem prepričana, da sem zdrava. Redno sem opravljala vse potrebne preglede in živela kakor pred diagnozo. Ponovno sem se tudi zaposlila in delala do upokojitve.

Zelo kmalu po upokojitvi, 10 let po prvi diagnozi, sem na isti dojki zatipala zatrdlino in opazila siv izcedek, kar sem zanemarjala, saj sem verjela, da se mi na tej dojki rak več ne more ponoviti. Hitro so se začele tudi neznosne bolečine v dojki, kar me je vseeno prisililo opraviti mamografijo, po kateri sem bila nujno napotena na punkcijo. Patološki izvidi so pokazali zelo invaziven HER2 pozitiven rak dojke. Ta diagnoza me je čisto vrgla iz tira. Nenehno sem si zastavljala vprašanja: »Zakaj spet jaz? Zakaj enkrat ni bilo dovolj?« Zavedala sem se, da me ponovno čaka težka pot, zato sem bila zelo obupana. Pogosto sem jokala in ostala brez motivacije za nadaljevanje zdravljenja, še posebej, ker sem se zavedala, da je tokratna diagnoza veliko slabša kot prejšnja. Po magnetni resonanci dojke ter PET-CT preiskavi so bili v pazdušnih bezgavkah odkriti še dodatni zasevki.

Napotena sem bila na nujno odstranitev celotne dojke in takoj po okrevanju na štiri »red devil« (doxorubicin) kemoterapije ter 12 kemoterapij z Endoxanom, začela pa sem jemati tudi tarčno zdravilo Herceptin, ki ga prejemam še danes. Po kemoterapijah sem bila tudi na 25 obsevanjih. Celotno sistemsko zdravljenje je bilo zelo težko. Po vsaki kemoterapiji sem bila fizično in psihično zelo slaba, vendar sem tudi to preživela in sem danes zelo hvaležna, da sem živa in mi je uspelo še drugič premagati to grozno bolezen. Izgubila sem lase, trepalnice, obrvi, dojko … Moji nohti so postali sivi in začeli so propadati.

Najbolj me je prizadelo, ko sem prišla na kemoterapijo in slišala, da je nekdo, ki je še nekaj dni pred tem sedel zraven mene na zdravljenju, izgubil boj. Zaradi vsega tega sem se začela zapirati vase. Izgubila sem samozavest in dobila občutek, da sem izgubila samo sebe. Kakor da nisem več jaz, ampak samo telo, polno brazgotin od operacij.

Onkološki bolniki smo posebna skupina ljudi in samo mi lahko razumemo drug drugega ter kaj pomeni boriti se s tako hudo boleznijo. Zato je zelo pomembna prava družba in deljenje naših zgodb.

Rada bi se zahvalila predvsem svoji družini, ki je bila z mano na tej poti, ter prijateljem in prijateljicam z onkološkega oddelka, s katerimi se pogosto slišim, jim prisluhnem in tudi sama pri njih lahko poiščem tolažbo. Brez vseh vas mi ne bi uspelo niti prvič, kaj šele drugič. Sporočilo, ki bi ga rada prenesla naprej, je: Drage ženske, če čutite, da nekaj ni v redu, ali imate čuden občutek, se čim prej napotite na pregled, saj lahko pri tej bolezni vsak dan šteje! Čeprav ste zdravi, se odzovite na presejanja, saj vam to lahko reši življenje!