Ninina zgodba

Sem Nina, stara 27 let, mamica dveh otrok, medicinska sestra in … onkološka pacientka. Čas, ko namesto porodniškega dopusta koristim bolniški stalež in se borim s Hodgkinovim limfomom IV. stopnje.

Natanko tri mesece po porodu sem si nad ključnico zatipala majhno, okroglo, čvrsto in premakljivo bulico. Po pregledu pri osebni zdravnici in opravljenih vseh preiskavah je sledil pregled pri onkologinji na Onkološkem inštitutu v Ljubljani in potrditev diagnoze.

Ob sumu na rakasto obolenje si pogosto zatiskamo oči in upamo na najboljše. Tako je bilo tudi pri meni, pa sem kljub vsemu bolezen sprejela in stopila v zdravljenje optimistično. Čeprav poti do cilja nisem poznala. Zase vem, da bom v boju z boleznijo zmagala. Na vsaki poti so vzponi in padci. Tudi v procesu zdravljenja so dnevi, ko težje vstanem in je moja edina pot od postelje do stranišča. Ampak so potem spet dnevi, ko sem polna energije, grem na sprehod in pospravim vse stanovanje. Dnevi, ko ne počivam. Takšni dnevi so najbrž privedli do tega, da je moje psihično zdravje sedaj slabše. Se pa tega zavedam in bom ob naslednjem ciklusu sprejela pomoč psihoonkologa. Kljub dobremu počutju naše telo potrebuje počitek.

V času, ko pišem svojo zgodbo, sem v obdobju pavze. Ne prejemam niti kemoterapije niti protivnetnih zdravil. Prejemam nadomestke za folno kislino in vitamin B. Pred menoj sta zagotovo še 2 ciklusa zdravljenja in potem, upam, bo stvar zaključena. Razen okrevanja in rednih letnih pregledov.

In za konec še misel: ˝Ker ti življenje nikoli ne da priložnosti, če ve, da ji nisi kos.˝Življenje nas zmeraj preizkuša, ker želi, da se imamo radi. Na pot nam postavlja ovire, za katere želi, da jih premagamo. Ker se bomo iz tega nekaj naučili. Zato le verjemi vase in boš uspel/a! Pa pogumno na pot!