Sandrina zgodba

Moje ime je Sandra, stara sem 28 let.

Beseda rak ima za vsakega posameznika drugačen pomen. Pri meni je dobila pomen leta 2018, tri mesece po porodu.

Prvič sem bulico zatipala v7. mesecu nosečnosti, a ji nisem namenila pozornosti, saj sem bila prepričana, da je to vse normalno, glede na moje stanje. Težave so se pojavile ob dojenju, ko je ta bulica začela rasti. Prva smiselna diagnoza: mastitis in zamašen mlečni vod. Vendar je bulica kljub zdravilom rastla, zato sem bila napotena na ultrazvok in punkcijo na center za bolezni dojk. Prava diagnoza: invazivni žlezni karcinom leve dojke, trojno negativen.

Človek bi mislil, da se mi bo takrat, novopečeni mamici, podrl svet, vendar se mi ni. Ob pogledu na svojo hčer sem vedela, zakaj se moram boriti. Moje zdravljenje se je začelo. 16 kemoterapij, popolna odstranitev leve dojke in nato še 28 obsevanj.

Mislim, da je moja pozitiva pripomogla k temu, da sem vse to prestala kar se da brez večjih težav, razen seveda izgube las. Maja leta 2019 je sledila operacija, nato obsevanja. Ker sem nosilka mutiranega gena BRCA1, sem se odločila, da mi marca leta 2021 preventivno odstranijo še drugo dojko in jajcevode ter da napravijo rekonstrukcijo dojk s silikoni.

Nato pa šok. Bolezen se je ponovila, kar so ugotovili med operacijo, ko so naleteli na tumor na drugi dojki. Po dobrih dveh letih sem morala ponovno skozi kemoterapije, ki sem jih tokrat težje prenašala. Tako kot tudi bolezen. Nisem se mogla sprijazniti s tem, da se je tako hitro ponovilo. S pomočjo psihoterapije sem predelala zadeve; žal mi je samo, da se nisem prej odločila za to. Zdaj je vse za mano.

Vsak dan sem hvaležna, da sem tukaj, kjer sem, da sem, čeprav polna brazgotin, še vedno živa in zdrava.

Zavedam se, da je vsak dan treba živeti na polno.