Sarina zgodba

Leta 2019 sem izvlekla tisto najkrajšo šibico v rokah. Mogoče od Boga? Karme? Naj bo to od neke višje sile, ki je še nisem srečala.

Naj se predstavim. Moje ime je Sara in prihajam iz Velenja. Stara sem 25 let in sem v remisiji že 2 leti in mesec dni. Nekje sem prebrala, da je neka gospa napisala: »Bolezen miruje, jaz pa ne. Tečem, hodim, potujem … uživam.«

Sredi poletja, najlepšega sončnega dne v juliju, mi je v glavi odzvanjalo nekaj vprašanj: »Čaki, a to je to? Prav raka mam? Pa ne, no, glih sem si lase pobarvala. Koliko časa mi je pa še ostalo?« Po prvi kemoterapiji sem si kar sama odgovorila: »Jap, to je to.«

Pri svojih 22 letih sem dobila diagnozo krvnega raka oziroma levkemije tipa AML.

V tem času se nisem prvič srečala s to boleznijo, saj sem zaradi te zahrbtne bolezni mesec dni prej izgubila svojo boljšo polovico, svojega atija.

Kako se je vse začelo?

Slabost, vrtoglavice, angina, vnetja, krvavenje dlesni itd. Od osebnega zdravnika do drugega zdravnika, od drugega do tretjega in od tretjega urgentno odpeljana na hematologijo v UKC Ljubljana. Že prvi dan so mi dodelili posteljo in povedali, da bom ostala mesec dni. Mislila sem si: Pa koliko serij in filmov bom zdaj pogledala, vi sploh ne veste. Po prvih treh dneh sem že odložila tablico.

Moje bivanje na hematologiji se je zavleklo do decembra. Po prejeti kemoterapiji sem torej ostala v bolnici en mesec, nato domov za 5–7 dni in spet nazaj.

Prišel je prvi dan prve terapije, zato sem se že na začetku srečala z izgubo apetita, neprijetnih vonjav, izgubo las … Naj povem, da mi je izguba las bil najmanjši problem. Želela sem samo, da se vse konča in da sem zdrava.

Po kemoterapiji telo doživi hud padec imunskega sistema, zato so sobe na oddelku hematologije izolirane in jih ne smemo zapustiti do odhoda. Pred drugo terapijo sem dobila sepso in sem teden dni preživljala na intenzivni negi pod 24-urnim nadzorom. S pomočjo izredno dobrih zdravnikov sem se izvlekla brez hujših posledic. Ni me bilo niti malo strah, da se ne bi.

Ostale tri terapije so bile skoraj neopazne. Z malo slabosti, apetita še preveč, lasje pa so že veselo poganjali.

Tako je, imela sem 4 cikle kemoterapij brez presaditve kostnega mozga, ki na srečo ni bila potrebna.

Vedno sem se spraševala: Zakaj ravno jaz? Svoje življenje in odraščanje sem si predstavljala čisto drugače, ampak svoje usode ne bi spremenila, saj danes ne bi bila to, kar sem. Ta del mojega življenja me je naredil močno, bolj samozavestno. Naučila sem se ogromno in spoznala veliko novih ljudi, najbolj pomembno pa je, da sem začela spoštovati sebe, svoje telo in se imeti rada.

Zelo hvaležna sem svoji mami in bratu za podporo skozi celo zdravljenje, ker sta vedno verjela v mojo ozdravitev. Zahvaljujem se tudi svoji celotni družini, prijateljem in fantu (bivšemu), ki je trpel moje slabe dneve.

Zapomni si: če zdaj prestajaš isto ali podobno izkušnjo, vedi, da si vedno na dobri poti. Pot do ozdravitve je težka, ampak maš to! Tvoja volja do življenja in energija je že polovica ozdravitve, ostalo pa prepusti zdravnikom!