Sergejina zgodba

Sem Sergeja Urnaut, študentka 1. letnika Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Do septembra leta 2019, ko se mi je življenje obrnilo na glavo, sem bila čisto običajna najstnica.

Septembra, ko sem začela hoditi v 3. letnik gimnazije, sem zbolela za virozo. Ker sem se zelo slabo počutila, me je osebni zdravnik napotil tudi v laboratorij na odvzem krvi. Izvidi so pokazali rizične vrednosti levkocitov in hemoglobina. Na Pediatrični kliniki v Ljubljani so opravili še dodatne preiskave. Čez nekaj dni so me poklicali in mi povedali, da sumijo levkemijo.

Ker se bolezen še ni razvila, sem upala, da so se zmotili. Nato sem morala na odvzem kostnega mozga. Spomnim se, kako sva z mamo sedeli v ambulanti in čakali, kaj bo povedal hematolog. Nato pa ŠOK – diagnoza levkemija – rak kostnega mozga.

Počutila sem se kot v drugem svetu, kot da se meni to ne dogaja, da nisem jaz prisotna v ambulanti, ampak nekdo drug. Vse se mi je zdelo tako nerealno.

Zakaj ravno jaz? Kaj sem naredila narobe? Mislila sem si, da to ni tako hudo in da bom že nekako zmogla. Z mamo sva odšli domov in se med vožnjo obe zjokali. Bilo nama je težko; moji mami še toliko bolj. Zelo me je bilo strah. Najbolj odziva sorodnikov, domačih in seveda prijateljev. Ker je rak še vedno tabu tema, sem bila prepričana, da se me bodo izogibali ali pa ne bodo hoteli govoriti z mano, da se ne bi nalezli (rak ni nalezljiva bolezen).

Doma so me vsi bodrili, da bom zmogla, da sem močna. Bili so mi v veliko oporo, ko sem jo najbolj potrebovala.

Tako se je oktobra leta 2019 začela zame največja preizkušnja v mojem življenju. Najprej sem imela dva cikla intenzivnih kemoterapij in nato še presaditev kostnega mozga. Kemoterapije niso bile enostavne. Ravno nasprotno – bile so prava muka. Zaradi slabokrvnosti sem v času zdravljenja prejela kar 42 transfuzij. Najhujše pa je bilo, ko sem si morala pobriti lase.

14. januarja leta 2020 sem imela presaditev kostnega mozga. Darovala mi ga je moja takrat 9-letna sestra Anaja. Ko so jo vprašali, ali je pripravljena darovati mozeg svoji sestri, je bila takoj za. Želela je, da se čim prej vrnem k njej domov, saj je bila sama. Tako sem tisti dan zjutraj odšla na drug oddelek, kjer potekajo presaditve.

Prvih nekaj dni je bilo še vse dobro. A nato se je začelo … Najprej sem dobila vročino in izgubila apetit. Vsa hrana mi je grozno smrdela. Dobila sem parenteralno prehrano.

Takrat sem zelo shujšala. Zelo težko sem hodila, saj so me bolele vse mišice. Bolečine so bile tako grozne, da sem jokala. Ker sem res trpela in me je močno bolelo, sem pristala na morfiju. Takrat je vse postalo veliko bolje. Bolečine so se umirile. Po mesecu dni sem odšla nazaj na oddelek.

Ko sem si opomogla, sem po skoraj treh mesecih končno odšla domov. Končno sem videla svojo sestro in omo. Bila sem zelo srečna. Tako sem zaključila intenzivno zdravljenje. Nato so se začele pojavljati težave, ki so nastopile kot stranski učinki zdravljenja. Dobila sem kup tablet. Na začetku sem jih na dan morala pojesti kar trideset.

Sedaj sem veliko bolje; bila sem tudi na rehabilitaciji v Soči. Še vedno jemljem tablete, ampak upam, da bo kmalu prišel dan, ko bom pojedla zadnjo.