Špelina zgodba

Da se najprej malo predstavim: sem mlado, 22-letno dekle. Veseli me delo z ljudmi, zelo rada imam šport – predvsem fitnes in naravo. Sem zelo družabna in zelo rada obdana z dobrimi in pozitivnimi ljudmi!

Pisalo pa se je leto 2020, za mene najtežje leto. Zaposlena sem bila kot natakarica v restavraciji. Med delom sem na desnem zapestju opazila malo bulico – sprva sem mislila, da je to zaradi obremenitve. Najprej na pregled nisem želela, ker sem mislila, da ni potrebe po paniki, po treh tednih pa sem se le odločila iti do zdravnika, ki me je napotil na magnetno resonanco. Po prejetju izvidov sem šla še na pregled v bolnišnico Slovenj Gradec; ko je zdravnik videl izvide, sem morala pod nujno takoj v Ljubljano … Sledila je biopsija, pa še ena biopsija in nato odstranitev 10 centimetrov velikega dela kosti.

Potem pa šok, ko sem bila poklicana v Ljubljano na oddelek na

posvet, da mi povejo, kaj so pravzaprav sploh ugotovili. Na pregled

sem odšla zelo optimistično, saj sem vedela, da ne more biti nič. Pred tem sem si šla še zamrzniti jajčeca, čeprav mi sprva sploh ni bilo jasno, zakaj. Na pregledu je bil pred mano list papirja in na njem nekakšna shema. Ko pa je zdravnica omenila kemoterapije in diagnozo kostnega raka, so se mi vlile solze.

Nisem mogla več poslušati; želela sem si samo, da me pustijo samo in da v sobo pride moja mami. Ko sem se malo umirila, mi je zdravnica razložila postopek zdravljenja, vendar sem ga najprej odklonila. Imela sem zelo prijazno onkologinjo, ki mi je dejala: »Špela, premisli, ali si želiš živeti ali pa tako mlada zapustiti ta lepi svet.« Bila sem izgubljena; nisem imela več želje in volje do ničesar; življenje se mi je obrnilo na glavo.

Vendar sem se hitro morala sprijazniti s tem, da mi je življenje dalo novo priložnost. Prva terapija je bila noro težka; mislila sem si, da ne bom zdržala, če bo šlo tako naprej. Najhujši trenutek je bil, ko so mi izpadli lasje. Jokala sem kot dež – nisem mogla nehati, solze so kar tekle in tekle. Imela sem zelo dolge, ravne lase. Ker je bilo telo vedno bolj uničeno, sem terapije prenašala vedno lažje, čeprav sem bila zaradi stranskih učinkov 2-krat tudi na morfiju.

Preživela in končala sem to borbo! Zase sem zmagovalka. Začela sem ceniti življenje in v njem uživati. Prej sem videla samo delo, zdaj pa sem si zadala, da bom delala toliko, kot bom lahko, in kolikor mi bo telo dovolilo. Uživala bom v življenju vsak dan posebej! Počela bom, kar si bom želela in kar bom hotela. Moje življenje je zdaj ena sama sreča, veselje in pozitiva! Vse se zgodi z razlogom, to je nauk tega.

Naučila sem se ljubiti sebe, ceniti sebe in se dati na prvo mesto. Spoznala sem svoje telo tako fizično kot psihično. Med vsem tem pa mi je pomagalo, da sem bila tako dobro fizično pripravljena! Ljudje, imejte radi sebe in ljudi, ki imajo radi vas. Ne izgubljajte živcev zaradi ljudi, ki tega ne znajo ceniti in to samo izkoriščajo. Zdravje, sreča, ljubezen in svoboda so nekaj najlepšega v življenju!