Tinina zgodba

Moja zgodba se je začela na dan žena, v hribih. Malo sem kašljala na vrhu Blegoša … in potem še nekaj dni. Pljučnica? … Pa ni prijel antibiotik na moj visok CRP in nizek hemoglobin v krvi. 3 tedne kasneje sem sedela v pisarni bele barve … »Tina, tole bo Hodgkinov limfom,« mi je sporočil zdravnik. In sledilo je tedne spoznavanja samih pravih ljudi. Na CT-slikanju sem dobila tako potrebne besede spodbude: »Ne skrbite … to se pozdravi, če ne primejo prva zdravila, bodo pa peta. Pred 20 leti sem slikal nekega novinarja, še danes poroča in hodi po svetu.«

Sledila je gospa na hodnikih onkologije – pacientka: »Veš, Tina, umreti ni lahko, mi se bomo za to morali potruditi …«.

In na vrhu vsega še na spletni strani limfom-levkemija.org prebrana zgodba pacienta, ki je svoje popotovanje med kemoterapijami in obsevanji preživljal s športom.

23. aprila sem imela svojo prvo kemoterapijo, zadnjo 3. avgusta. Sledilo je še 17 obsevanj. Brez bruhanja in opeklin! Zase pravim, da sem srečna izbranka … zato, ker moje življenje nikoli več ne bo prazno; ker imam drugo priložnost in na življenje sedaj gledam z rožnatimi očali!