Tinkarina zgodba

Vse se je začelo okoli božiča leta 2020. Zatipala sem si majhno bulico velikosti frnikole, malo nad desno ključnico. Najprej sem pomislila na otečeno bezgavko in nič drugega, češ da bo izzvenela sama od sebe. Bulica pa ni in ni izginila. Kmalu zatem me je strašno začela srbeti koža po telesu. Še eden od simptomov, ki sem jih imela, je bila bolečina desne roke in ključnice. Pričelo me je skrbeti in odpravila sem se k osebni zdravnici. Pogledala me je, vzeli so mi kri in že takrat sem imela občutek, da nekaj ne bo v redu. Krvni izvid je pokazal zelo velike vnetne parametre in tako so me napotili v Maribor, kjer sem imela punkcijo bezgavke.

Spomnim se, kako strašno me je ta punkcija bolela in kako zelo prestrašena sem sedela tam in čakala. Biopsija je pokazala prisotnost sumljivih celic. Šok. Za mene takojšnje potrdilo tega, česar sem se tako na smrt bala ...

Na sam svetovni dan boja proti otroškemu raku, 15. 2. 2020, smo se prvič peljali v Ljubljano na Pediatrično kliniko, Oddelek za onkologijo. Tam so mi povedali, da se moja vrsta raka imenuje Hodgkinov limfom. Kmalu za šokom diagnoze je sledil še eden. Odvzem jajčnih celic in možnost trajne neplodnosti, težav s srcem in pljuči, seznam se kar nadaljuje ...

Po uspešnem odvzemu jajčnih celic, neštetih vbodih z injekcijami v telo, dveh operacijah in vstavitvi porta so se lahko pričele kemoterapije. Nedolgo pred tem sem slišala neko gospo, ki se je borila z rakom na dojkah, reči: "Kemoterapije ne dojemam kot nekaj slabega, ne asociiram je z negativnim. Grem si po zdravilo! Da bom ozdravela. Nekdo mora vzeti lekadol, da ga preneha boleti glava, no, to je pa pač moje zdravilo."

Tudi jaz sem jo poskušala videti na tak način. Onkologinja mi je naštevala vse stranske učinke moje kemoterapije, ki se je imenovala BEACOPP. Vse, česar se spomnim, pa je, da sem po tem samo rekla: "Ja, gremo, sem pripravljena."

Bilo je nekje na začetku marca, ko so me sprejeli na oddelek tretjega nadstropja med vse druge junake. Bilo me je strah, tako zelo strah. Strah neznanega. Strah vseh možnih zapletov. Tako so minevali dnevi, minevale terapije in sam angel varuh je bil na moji strani – potekale so gladko in brez večjih zapletov ter slabosti. Seveda je bila prisotna nenormalna utrujenost in telesna bolečina, vendar to ni nič proti vsemu, kar bi lahko, pa hvala bogu ni bilo.

Tako se je bližal mesec julij in tudi konec moje zadnje kemoterapije. Upam in srčno verjamem, da za vedno. 1. 7. 2020 sem prejela zadnjo dozo kemoterapije, kmalu zatem pa 22. 7. dobila najlepši klic v svojem življenju: "popolni metabolni odziv na kemoterapijo".

Besede ne opišejo sreče, ki sem jo čutila. Zjokala sem se, ker je bilo čustev preveč, da bi jih zadržala. Tako sem bila hvaležna vsem v UKC Ljubljana, svoji onkologinji Dr. Milici Stefanović in vsem ostalim sestram oddelka.

Zdravje se mi nikoli ni zdelo samoumevno. Zdaj vidim, da je edina stvar, ki je dejansko pomembna. Zdaj samo upam in molim, delam na sebi in vzdržujem svoje zdravje, da nikoli več ne bom tam, kjer sem bila. Vsakega pregleda me je strah in vem, da me bo do konca življenja. Diagnoza rak je absolutni šok za ves sistem, za posameznika in vse okrog njega. Ali ljudi poveže ali pa jih razdruži. Nekateri so odkorakali iz mojega življenja, tapravi pa so stali in ostali ob meni.

Misel, ki me je med tem zanimivim in težkim obdobjem mojega življenja vzpodbujala, je bila:

"Zdrži!

Potem bo lažje.

Ne bo treba več zdržati."

Vsem, ki so šli skozi podobno situacijo ali kakršno koli situacijo, povezano z rakom, in vsem, ki se trenutno borite, vam želim ZMAGE, POGUMA, SREČE in obilo OPTIMIZMA.

Vsi smo junaki.

Brcnite raka v tazadnjo in ostanite pozitivni!!!