Veronikina zgodba

Hvaležna sem za vsako jutro, ko se zbudim v nov dan in grem za življenjem. Kot jesensko drevo, ki odvrže vse, česar več ne potrebuje, in je pripravljeno na nov začetek. 2 leti in pol sem opažala nenavadne krvavitve pred menstruacijo, vendar so zaradi moje starosti to pripisali nihanju hormonov … v meni pa je govorilo, da nekaj ni v redu. Pred korono sem zamenjala ginekologinjo, ki me je napotila na laparoskopijo. Pred posegom se je odločila, da mi naredi še histeroskopijo, ki se je kasneje izkazala za bistveno. Po posegu me je poklicala in pretreseno povedala, da nihče ne more verjeti, a histopatološki izvidi kažejo, da imam pri tej starosti (33 let) karcinom endometrija in bo potrebna operacija maternice in jajčnikov. V istem trenutku se mi je začel rušiti svet, sanje, želje, čutila sem, kako mi življenje polzi med prsti in ga ne morem zaustaviti. Bolj kot diagnoza me je potrlo, da nikoli ne bom rodila. Počutila sem se nemočno, šibko, na dnu svoje biti. Čutila sem jezo in situacije nisem sprejela, saj so mi vedno govorili, da je vse v redu. Fant mi je v tistem trenutku zelo stal ob strani, skupaj sva šla v tujino po 2. mnenje, da bi našla rešitev. Vendar situacija ni bila tako jasna. Zdravniki so iste slike interpretirali drugače. Bila je težka odločitev, ko sem se na koncu mogla odločiti, da najprej rešim svoje življenje, kar se je kasneje izkazalo za pravilno odločitev. Mnenja iz tujine so mi toliko doprinesla, da so mi pustili jajčnike. Odstranili so mi maternico, jajcevode, 4 bezgavke, maternični vrat. Operacija je padla ravno na dan pred mojim rojstnim dnem, kakor da mi simbolično pove, da gre za novo življenje. Pri tem mi je pomagala močna podpora fanta, družine, prijateljev, sodelavcev in klinične psihologinje. V tem času sem se vključila v Europo Donno, kjer sem spoznala bolnice, ki so raka že premagale ali so v procesu zdravljenja. Čeprav ima vsaka svojo zgodbo, vemo, čez kaj smo šle. Delimo si skrbi, strahove in se med drugim tudi veliko nasmejemo. Rak mi je veliko vzel, po drugi strani pa je prevetril moje življenje tako, da sem spoznala tudi drugačno pot. Življenje je lahko kljub temu polno in če imaš željo, voljo, nove cilje, prave ljudi, je mogoče doseči še veliko lepega, ki čaka nate. Nikoli ne smeš obupat, ker se vedno najde rešitev.